O programu
Mladinski center Nova Gorica vas v okviru preventivnega programa toplo vabi v program za starše »Pot starševstva« v srčni želji, da bi pi vam program služil kot podpora na vaši osebnostni, partnerski in starševski poti.
O PROCESU POTI STARŠEVSTVA:
- Vključuje 6 srečanj, po 1,5 ure na 14 dni
- Se deli v 3 sklope:
- Pot starševstva za starše otrok starih od 6 do 11 let
- Pot starševstva za starše otrok starih od 0 do 7 let
- Pot starševstva za starše najstnikov oz. otrok starih od 12/13 let dalje
- 6 SREČANJ = 6 TEM
Pot starševstva sestavlja šest tem, ki se smiselno nadgrajujejo in s tem dopolnjujejo v celoto. Celotna srečanja skupaj predstavljajo vsebine, za katere menimo, da najbolj nagovarjajo starše in imajo tako potencial, da preko naslavljanj teh tem prinašajo najboljše rezultate – to je zadovoljne in srečne starše, ki skupaj s svojimi mladimi ustvarjajo boljši svet – za vse nas.
- KAKO POTEKA?
Struktura lovi ravnotežje med koncentracijo, času torej, ko odrasli možgani lahko sprejemajo informacije, in vsebino; se pravi, da vsako temo lahko razvijemo do svojega potenciala.
Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši).
Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.
Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši). Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.
O PROGRAMU
Bolj ko znanost razume delovanje človeka, bolj postaja jasno, da so življenjske izkušnje in ljudje, s katerimi jih delimo, zelo pomembni za naše zdravje – fizično in duševno. Za zahodno družbo se zdi, da je pozabila na osnovo, ki začini naša življenja, in to je odnos.
Pot starševstva je pot odnosa. Odnosa najprej vsakega odraslega do sebe. S počasnim razkrojem vsega skupnega, tradicije, običajev, ki so kot družbeno vezivo delovali v smeri povezovanja posameznikov, smo danes priča epidemiji osamljenosti. Še nikoli v svetu ni bilo razvito toliko komunikacijskih kanalov, a hkrati toliko osamljenih ljudi. Razbite družine, porast ločitev in nek občutek, da se skupaj kar ne da narediti enega koraka naprej.
Razumevanje sebe v tem vrtincu globalizacije, ki trka na vrata naših spalnic, je tako še bolj pomembno in nujno, da se lahko zaščitimo pred negativnimi vplivi. Šele ko sebe zares vidimo v pravi luči, lahko v svoje življenje spustimo bližnje in z njimi stkemo globlje in varne odnose.
Pot starševstva nas čisto po tiho pelje v najbolj intimne dele naših življenj in nas ob vsakodnevnih dogodkih lastnih otrok na nek način sili, da v naših otrocih vidimo sebe. Kdor si bo to dovolil, bo uspel navezati stik sam s sabo in bo razvil vse mehanizme, da ostane v stiku s svojim otrokom. Tam kjer je stik, ni stiske. Hkrati biti v stiku ne pomeni biti brez težav in brezskrbno “vandrati” po našem planetu. Biti v stiku pomeni imeti zgrajene mehanizme, da se na vse te stiske našega sveta znamo odzivati na način, ki je za nas in naše bližnje sprejemljiv; da je vsaka stiska priložnost za grajenje.
Preko tem, ki jih bomo v programu Pot starševstva nagovarjali in so zasnovane na podlagi novih spoznanj s področja nevroznanosti, delamo ravno to. Iščemo stik: občutek, da ohranjamo vrednost, ne glede na to ali imamo sposobnost, da iz vsake življenjske priložnosti naredimo katastrofo; in da imamo vedno nekje zadaj globoko pod površjem občutek, da nekdo misli na nas, nas podpira in nam bo ob vsaki stiski stal ob strani – občutek, po katerem hrepenimo vsi odrasli, občutek, ki ga za izgradnjo lastne osebnosti nujno potrebujejo naši mladi.
Zelo dober program in super voditelja. Zelo priporočljivo za vsakega starša.
R.B.
Program bi priporočila drugim staršem. Nauči te pogledati na stvari, ki se ti zdijo grozne z lepše strani, bolj optimistične.
N.L.
Super je. Imam tri otroke, že starejše, od 16 do 24 let. Slišala sem že ogromno predavanj, a tale presega vse. Ure so zelo hitro bežale. Dobili smo odgovore na cel kup vprašanj zakaj so najstniki taki in da z njimi sobivat je vedno lepo.
K.S.
Zelo dobro, pozitivno, veliko novih idej… Nujno bi morali vsi starši ta predavanja večkrat slišati pred puberteto in v puberteti otrok.
L.M.
Zelo dober program, ki starše spomni, da je to tudi njihova pot in jihova (naša) rast in razvoj. Z veseljem bi podaljšali še na kakšno srečanje. Slišiš stvari, ki jih že veš in spoznaš da določene stvari pa lahko pogledamo z drugega zornega kota.
V.J.
ZAKAJ JE PROGRAM PRAV ZARES ZELO DOBER?
Bolj ko znanost razume delovanje človeka, bolj postaja jasno, da so življenjske izkušnje in ljudje, s katerimi jih delimo, zelo pomembni za naše zdravje – fizično in duševno. Za zahodno družbo se zdi, da je pozabila na osnovo, ki začini naša življenja, in to je odnos.
Pot starševstva je pot odnosa. Odnosa najprej vsakega odraslega do sebe. S počasnim razkrojem vsega skupnega, tradicije, običajev, ki so kot družbeno vezivo delovali v smeri povezovanja posameznikov, smo danes priča epidemiji osamljenosti. Še nikoli v svetu ni bilo razvito toliko komunikacijskih kanalov, a hkrati toliko osamljenih ljudi. Razbite družine, porast ločitev in nek občutek, da se skupaj kar ne da narediti enega koraka naprej. Razumevanje sebe v tem vrtincu globalizacije, ki trka na vrata naših spalnic, je tako še bolj pomembno in nujno, da se lahko zaščitimo pred negativnimi vplivi.
Šele ko sebe zares vidimo v pravi luči, lahko v svoje življenje spustimo bližnje in z njimi stkemo globlje in varne odnose. Vez med partnerjema je na eni strani izjemno močna, na drugi pa kaže ranljivost vsakega, ki si upa stopiti na pot odnosa, na pot iskanja tega kaj sva midva, kaj je najino in kje lahko vsak izmed naju zajema iz izvira, ki resnično odžeja. V starševstvu se vzorec čustvovanja in vedenja partnerskega odnosa še potencira, zato naši otroci tako močno odsevajo partnerski odnos.
Otroci se tako pogosto znajdejo v stiski in bolečini prav zaradi slabo predelanih vsebin (in posledično napačnih odločitev) odraslih.
Starševstvo torej na novo definira partnerski odnos. Vedno manj je časa in vedno več obveznosti. Za vse tisto, kar se je pred prihodom otrok dalo pomesti pod preprogo ali predihati, naenkrat ni več prostora in ti razkoraki med partnerji postajajo vedno bolj jasni in glasni. Velikokrat pa vsa ta nesoglasja pridejo na plano šele takrat, ko se stiska pokaže pri otrocih.
Pot starševstva nas čisto po tiho pelje v najbolj intimne dele naših življenj in nas ob vsakodnevnih dogodkih lastnih otrok na nek način sili, da v naših otrocih vidimo sebe. Kdor si bo to dovolil, bo uspel navezati stik sam s sabo in bo razvil vse mehanizme, da ostane v stiku s svojim otrokom. Tam kjer je stik, ni stiske. Hkrati biti v stiku ne pomeni biti brez težav in brezskrbno “vandrati” po našem planetu.
Biti v stiku pomeni imeti zgrajene mehanizme, da se na vse te stiske našega sveta znamo odzivati na način, ki je za nas in naše bližnje sprejemljiv; da je vsaka stiska priložnost za grajenje.
Preko tem, ki jih bomo v šoli za starše nagovarjali in so zasnovane na podlagi novih spoznanj s področja nevroznanosti, delamo ravno to. Iščemo stik: občutek, da ohranjamo vrednost, ne glede na to ali imamo sposobnost, da iz vsake življenjske priložnosti naredimo katastrofo; in da imamo vedno nekje zadaj globoko pod površjem občutek, da nekdo misli na nas, nas podpira in nam bo ob vsaki stiski stal ob strani – občutek, po katerem hrepenimo vsi odrasli, občutek, ki ga za izgradnjo lastne osebnosti nujno potrebujejo naši otroci.
PROCES
– 6 srečanj po 1,5h
– na 14 dni
Pot starševstva sestavlja šest tem, ki se smiselno nadgrajujejo in s tem dopolnjujejo v celoto. Celotna srečanja skupaj predstavljajo vsebine, za katere menimo, da najbolj nagovarjajo starše in imajo tako potencial, da preko naslavljanj teh tem prinašajo najboljše rezultate – to je zadovoljne in srečne starše, ki skupaj s svojimi mladimi ustvarjajo boljši svet – za vse nas.
Struktura lovi ravnotežje med koncentracijo, času torej, ko odrasli možgani lahko sprejemajo informacije, in vsebino; se pravi, da vsako temo lahko razvijemo do svojega potenciala. Vsakotedenski termin bi pomenil za starše po naših izkušnjah preveliko obremenitev, vsakih 14 dni pa pomeni, da vseeno s starši držimo neko nit in s tem proces, ki je v mnogih primerih celo bolj pomemben kot sama vsebina.
Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši). Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.
Pot starševstva ni zastavljena v klasični formi plenarnih predavanj, kjer starši kot pasivni poslušalci dobivajo lekcije o tem, kako je potrebno urediti svoje otroke, ampak kot šola za starše, kjer se starši preko različnih metod najprej srečajo sami s seboj v želji, da bi na ta način lažje razumeli sebe, svojega partnerja ali partnerko in seveda svojega odraščajočega otroka. Srečanja vedno izhajajo iz trenutne situacije. Te se kažejo lahko v tem, da so naši otroci lahko zelo naporni; ne želijo v šolo, ko so tam se ne vklopijo v razred, so lahko nasilni ali asocialni, doma veliko kričijo, odgovarjajo ali pa se bolj in bolj zapirajo vase… Vsi se v tem prvem šolskem obdobju srečujemo s situacijami, kjer se ne znajdemo. To se potem kaže v prekinitvi stika (veliko prepiranja, prepovedi, joka, slabe volje,…). Vzdušje, ki zagotovo ne ustreza nobenemu od vpletenih. Vsaka tema bo tako procesno sledila naslednjem sosledju.
Trenutna situacija → Spomin (stik s sabo) → Nazaj v zakon → Stik z otroki
TEME DELAVNIC
Prva tema: Razvoj možganov od 0 – 6 let
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
- predstavili najsodobnejša spoznanja o razvoju možganov v zgodnjem obdobju.
- kako se na podlagi poznavanja otrokovega delovanja uglasit na otroka.
- kako z našimi odnosi otrokom pomagati razvijati možgane.
- kako je frustracija, ki jo spremlja otroški razvoj, nujna tudi za zorenje in razvijanje odraslih.
Druga tema: Ritem otroka – Praktikum
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
- spoznavali kaj je otroški ritem.
- odgovorili na vprašanja povezana z dojenjem, spanjem, uvajanjem čvrste hrane, uvajanju v vrtec, postavljanjem meja in vplivu, ki ga ima nov otrok na sorojence.
- pogledali kakšne odgovore ponuja znanost za težave modernega starševstva.
- skupaj z udeleženci naslovili tiste stiske, ki so v njihovih družinah najbolj pereče, in našli načine kako te stiske naslovimo z rahločutnostjo do vseh vpletenih.
Tretja tema: Varna navezanost in rahločutno starševstvo
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
- spoznali stile navezanosti (oblike, razlike, vzroke in posledice).
- jih preko interaktivne igre vlog za lažje razumevanje poskusili začutit.
- poskušali povezati te oblike navezanosti z našimi življenji z namenom iskanja drugačnih odnosov.
- opolnomočili starše za iskanje stika s svojimi otroki.
Četrta tema: Medgeneracijski prenos
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
- Naslovili bomo kakšno vzdušje in vzorci nas spremljajo skozi generacije?
- Kakšno vzdušje ustvarjava s partnerjem v našem domu?
- Kakšno je naše prepričanje o tem, kako se dela domače naloge, kako se otroka nauči pospravit sobo, kako se mora starš odzivat na otroka, kako se preživlja prosti čas
Peta tema: Starševstvo in partnerski odnos
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
-
- spoznavali kako vpliva vzdušje partnerskega odnosa na otroški svet.
- raziskovali temeljne in individualne potrebe partnerskega odnosa.
- raziskovali kako dati ob skrbi za otroke prostor tudi partnerskemu odnosu.
- naslovili kako naprej, kadar partnerski odnos razpade in je pred staršema novi izziv – kako ob vsem tem ohraniti starševstvo, ki bo otrokom omogočilo, da se lahko njihov razvoj nadaljuje in ne ustavi ob ločevanju staršev
Šesta tema: Pomen igre – pozitivnost v odraslih
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
- spoznavali pomen pozitivnosti in vpliv, ki ga ima na naše vedenje, delovanje, ter kako se to odraža na naših možganih.
- pogledali, kako nam pozitivnost lahko pomaga pri družinskih odnosih.
- z interaktivnimi vajami krepili pozitivnost kot način gledanja na izzive, še posebej tiste, ki se rojevajo ob otrocih.
- skozi metodo lastne izkušnje spoznali pomen igre za razvoj zdravih odnosov.
IZVAJALCI
Anja Grilc, univ. dipl. socialna delavka
Anja Grilc je univ. dipl. socialna delavka s strokovnim izpitom iz socialnega varstva, strokovno področje pa je nadgradila z izpopolnjevanjem Zakonske in družinske terapije. Kot socialna delavka je izkušnje pridobivala na različnih področjih (starejši, otroci, mladostniki, družine), od leta 2015 pa je zaposlena na Študijsko-raziskovalnem centru za družino; najprej kot strokovna delavka, od leta 2019 pa kot vodja javnega verificiranega programa »Informacijski in svetovalni programi za žrtve nasilja«. V okviru tega programa izvaja psihosocialno svetovanje s posamezniki in njihovimi družinami, kjer se redno srečuje tudi z otroki in mladostniki. Kot prostovoljka v okviru ŠRCD vodi tudi skupino za mlade mamice ter sodeluje pri izvajanju različnih izobraževanj.
Zaključila je specializiran izobraževalni program za supervizorja po relacijskem modelu ter v letu 2021 pridobila licenco za supervizorja pri Socialni zbornici Slovenije. Deluje na področju socialnega varstva ter izvaja supervizijo za terapevte, ki delujejo po relacijskem modelu.
Miha Novak
Miha Novak je po osnovni izobrazbi specialni in rehabilitacijski pedagog. Svojo karierno pot je začel kot učitelj na OŠ Helene Puhar Kranj in OŠ Jela Janežiča Škofja Loka, kjer je spoznaval aktualno problematiko otrok, mladih in šolskega sistema. Kasneje se je zaposlil v Slovenski vojski znotraj Vojaškega vikariata kot pastoralni asistent. Trenutno je zaposlen v Vojašnici Vipava, kjer dela z mladimi, ki so na vojaškem usposabljanju.
Leta 2017 je magistriral iz Zakonskih in družinskih študij in nadaljeval z izpopolnjevanjem iz Zakonske in družinske terapije. V letu 2020 je začel delati kot stažist na ŠRCD-ju.
Vodi skupino Katakombe, ki je namenjena mladim moškim (dijaki, študentje in mladi v poklicih). Skupina je namenjena vsem, ki se želijo izogniti pastem zasvojenosti s pornografijo in si želijo osebnega napredka, boljših medosebnih odnosov ter razvijanja zdravih navad.
ZAKAJ JE PROGRAM PRAV ZARES ZELO DOBER?
Bolj ko znanost razume delovanje človeka, bolj postaja jasno, da so življenjske izkušnje in ljudje, s katerimi jih delimo, zelo pomembni za naše zdravje – fizično in duševno. Za zahodno družbo se zdi, da je pozabila na osnovo, ki začini naša življenja, in to je odnos.
Pot starševstva je pot odnosa. Odnosa najprej vsakega odraslega do sebe. S počasnim razkrojem vsega skupnega, tradicije, običajev, ki so kot družbeno vezivo delovali v smeri povezovanja posameznikov, smo danes priča epidemiji osamljenosti. Še nikoli v svetu ni bilo razvito toliko komunikacijskih kanalov, a hkrati toliko osamljenih ljudi. Razbite družine, porast ločitev in nek občutek, da se skupaj kar ne da narediti enega koraka naprej. Razumevanje sebe v tem vrtincu globalizacije, ki trka na vrata naših spalnic, je tako še bolj pomembno in nujno, da se lahko zaščitimo pred negativnimi vplivi.
Šele ko sebe zares vidimo v pravi luči, lahko v svoje življenje spustimo bližnje in z njimi stkemo globlje in varne odnose. Vez med partnerjema je na eni strani izjemno močna, na drugi pa kaže ranljivost vsakega, ki si upa stopiti na pot odnosa, na pot iskanja tega kaj sva midva, kaj je najino in kje lahko vsak izmed naju zajema iz izvira, ki resnično odžeja. V starševstvu se vzorec čustvovanja in vedenja partnerskega odnosa še potencira, zato naši otroci tako močno odsevajo partnerski odnos.
Otroci se tako pogosto znajdejo v stiski in bolečini prav zaradi slabo predelanih vsebin (in posledično napačnih odločitev) odraslih.
Starševstvo torej na novo definira partnerski odnos. Vedno manj je časa in vedno več obveznosti. Za vse tisto, kar se je pred prihodom otrok dalo pomesti pod preprogo ali predihati, naenkrat ni več prostora in ti razkoraki med partnerji postajajo vedno bolj jasni in glasni. Velikokrat pa vsa ta nesoglasja pridejo na plano šele takrat, ko se stiska pokaže pri otrocih.
Pot starševstva nas čisto po tiho pelje v najbolj intimne dele naših življenj in nas ob vsakodnevnih dogodkih lastnih otrok na nek način sili, da v naših otrocih vidimo sebe. Kdor si bo to dovolil, bo uspel navezati stik sam s sabo in bo razvil vse mehanizme, da ostane v stiku s svojim otrokom. Tam kjer je stik, ni stiske. Hkrati biti v stiku ne pomeni biti brez težav in brezskrbno “vandrati” po našem planetu.
Biti v stiku pomeni imeti zgrajene mehanizme, da se na vse te stiske našega sveta znamo odzivati na način, ki je za nas in naše bližnje sprejemljiv; da je vsaka stiska priložnost za grajenje.
Preko tem, ki jih bomo v šoli za starše nagovarjali in so zasnovane na podlagi novih spoznanj s področja nevroznanosti, delamo ravno to. Iščemo stik: občutek, da ohranjamo vrednost, ne glede na to ali imamo sposobnost, da iz vsake življenjske priložnosti naredimo katastrofo; in da imamo vedno nekje zadaj globoko pod površjem občutek, da nekdo misli na nas, nas podpira in nam bo ob vsaki stiski stal ob strani – občutek, po katerem hrepenimo vsi odrasli, občutek, ki ga za izgradnjo lastne osebnosti nujno potrebujejo naši otroci.
PROCES
– 6 srečanj po 1,5h
– na 14 dni
Pot starševstva sestavlja šest tem, ki se smiselno nadgrajujejo in s tem dopolnjujejo v celoto. Celotna srečanja skupaj predstavljajo vsebine, za katere menimo, da najbolj nagovarjajo starše in imajo tako potencial, da preko naslavljanj teh tem prinašajo najboljše rezultate – to je zadovoljne in srečne starše, ki skupaj s svojimi mladimi ustvarjajo boljši svet – za vse nas.
Struktura lovi ravnotežje med koncentracijo, času torej, ko odrasli možgani lahko sprejemajo informacije, in vsebino; se pravi, da vsako temo lahko razvijemo do svojega potenciala. Vsakotedenski termin bi pomenil za starše po naših izkušnjah preveliko obremenitev, vsakih 14 dni pa pomeni, da vseeno s starši držimo neko nit in s tem proces, ki je v mnogih primerih celo bolj pomemben kot sama vsebina.
Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši). Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.
Pot starševstva ni zastavljena v klasični formi plenarnih predavanj, kjer starši kot pasivni poslušalci dobivajo lekcije o tem, kako je potrebno urediti svoje otroke, ampak kot šola za starše, kjer se starši preko različnih metod najprej srečajo sami s seboj v želji, da bi na ta način lažje razumeli sebe, svojega partnerja ali partnerko in seveda svojega odraščajočega otroka. Srečanja vedno izhajajo iz trenutne situacije. Te se kažejo lahko v tem, da so naši otroci lahko zelo naporni; ne želijo v šolo, ko so tam se ne vklopijo v razred, so lahko nasilni ali asocialni, doma veliko kričijo, odgovarjajo ali pa se bolj in bolj zapirajo vase… Vsi se v tem prvem šolskem obdobju srečujemo s situacijami, kjer se ne znajdemo. To se potem kaže v prekinitvi stika (veliko prepiranja, prepovedi, joka, slabe volje,…). Vzdušje, ki zagotovo ne ustreza nobenemu od vpletenih. Vsaka tema bo tako procesno sledila naslednjem sosledju.
Trenutna situacija → Spomin (stik s sabo) → Nazaj v zakon → Stik z otroki
TEME DELAVNIC
Prva tema: Razvoj možganov od 7 – 11 let
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– Predstavili najsodobnejša spoznanja o razvoju možganov v omenjenem obodbju,
– Kako se na podlagi poznavanja otrokovega delovanja uglasit na otroka
– Kako z našimi odnosi otrokom pomagati razvijati možgane
– Kako je frustracija, ki jo spremlja otroški razvoj, nujna tudi za zorenje in razvijanje odraslih.
Druga tema: Ritem otroka – praktikum
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– Spoznavali kaj je otroški ritem in kako postavljati meje
– Pogledali kakšne odgovore za težave modernega starševstva ponuja znanost
– Skupaj z udeleženci naslovili tiste stiske, ki so v njihovih družinah najbolj pereče in našli načine kako te stiske naslovimo z rahločutnostjo do vseh vpletenih
Tretja tema: Varna navezanost in rahločutno starševstvo
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– Spoznali stile navezanosti (oblike, razlike, vzroke in posledice)
– Jih preko interaktivne igre vlog za lažje razumevanje poskusili začutit
– Poskušali povezati te oblike navezanosti z našimi življenji z namenom iskanja drugačnih odnosov
– Opolnomočili starše za iskanje stika s svojimi otroci
Četrta tema: Medgeneracijski prenos
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
-Naslovili bomo kakšno vzdušje in vzorci nas spremljajo skozi generacije?
-Kakšno vzdušje ustvarjava s partnerjem v našem domu?
-Kakšno je naše prepričanje o tem, kako se dela domače naloge, kako se otroka nauči pospravit sobo, kako se mora starš odzivat na otroka, kako se preživlja prosti čas…)
Peta tema: Starševstvo in partnerski odnos
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– Spoznavali kako vpliva vzdušje partnerskega odnosa na otroški svet.
– Raziskovali temeljne in individualne potrebe partnerskega odnosa.
– Raziskovali kako dati ob skrbi za otroke prostor tudi partnerskemu odnosu.
– Naslovili kako naprej, kadar partnerski odnos razpade in je pred staršema novi izziv – kako ob vsem tem ohraniti starševstvo, ki bo otrokom omogočilo, da se lahko njihov razvoj nadaljuje in ne ustavi ob ločevanju staršev.
Šesta tema: Pomen igre – pozitivnost v odraslih
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– Spoznavali pomen pozitivnosti, vpliv pozitivnosti na naše vedenje, delovanje, ter kako se to odraža na naših možganih,
– Kako nam pozitivnost lahko pomaga pri družinskih odnosih,
– Z interaktivnimi vajami pa bomo krepili pozitivnost kot način gledanja na izzive, še posebej tiste, ki se rojevajo ob otrocih
– Skozi metodo lastne izkušnje spoznali pomen igre za razvoj zdravih odnosov.
IZVAJALCI
Anja Grilc, univ. dipl. socialna delavka
Anja Grilc je univ. dipl. socialna delavka s strokovnim izpitom iz socialnega varstva, strokovno področje pa je nadgradila z izpopolnjevanjem Zakonske in družinske terapije. Kot socialna delavka je izkušnje pridobivala na različnih področjih (starejši, otroci, mladostniki, družine), od leta 2015 pa je zaposlena na Študijsko-raziskovalnem centru za družino; najprej kot strokovna delavka, od leta 2019 pa kot vodja javnega verificiranega programa »Informacijski in svetovalni programi za žrtve nasilja«. V okviru tega programa izvaja psihosocialno svetovanje s posamezniki in njihovimi družinami, kjer se redno srečuje tudi z otroki in mladostniki. Kot prostovoljka v okviru ŠRCD vodi tudi skupino za mlade mamice ter sodeluje pri izvajanju različnih izobraževanj.
Zaključila je specializiran izobraževalni program za supervizorja po relacijskem modelu ter v letu 2021 pridobila licenco za supervizorja pri Socialni zbornici Slovenije. Deluje na področju socialnega varstva ter izvaja supervizijo za terapevte, ki delujejo po relacijskem modelu.
Miha Novak
Miha Novak je po osnovni izobrazbi specialni in rehabilitacijski pedagog. Svojo karierno pot je začel kot učitelj na OŠ Helene Puhar Kranj in OŠ Jela Janežiča Škofja Loka, kjer je spoznaval aktualno problematiko otrok, mladih in šolskega sistema. Kasneje se je zaposlil v Slovenski vojski znotraj Vojaškega vikariata kot pastoralni asistent. Trenutno je zaposlen v Vojašnici Vipava, kjer dela z mladimi, ki so na vojaškem usposabljanju.
Leta 2017 je magistriral iz Zakonskih in družinskih študij in nadaljeval z izpopolnjevanjem iz Zakonske in družinske terapije. V letu 2020 je začel delati kot stažist na ŠRCD-ju.
Vodi skupino Katakombe, ki je namenjena mladim moškim (dijaki, študentje in mladi v poklicih). Skupina je namenjena vsem, ki se želijo izogniti pastem zasvojenosti s pornografijo in si želijo osebnega napredka, boljših medosebnih odnosov ter razvijanja zdravih navad.
ZAKAJ JE PROGRAM PRAV ZARES ZELO DOBER?
Bolj ko znanost razume delovanje človeka, bolj postaja jasno, da so življenjske izkušnje in ljudje, s katerimi jih delimo, zelo pomembni za naše zdravje – fizično in duševno. Za zahodno družbo se zdi, da je pozabila na osnovo, ki začini naša življenja, in to je odnos.
Pot starševstva je pot odnosa. Odnosa najprej vsakega odraslega do sebe. S počasnim razkrojem vsega skupnega, tradicije, običajev, ki so kot družbeno vezivo delovali v smeri povezovanja posameznikov, smo danes priča epidemiji osamljenosti. Še nikoli v svetu ni bilo razvito toliko komunikacijskih kanalov, a hkrati toliko osamljenih ljudi. Razbite družine, porast ločitev in nek občutek, da se skupaj kar ne da narediti enega koraka naprej. Razumevanje sebe v tem vrtincu globalizacije, ki trka na vrata naših spalnic, je tako še bolj pomembno in nujno, da se lahko zaščitimo pred negativnimi vplivi.
Šele ko sebe zares vidimo v pravi luči, lahko v svoje življenje spustimo bližnje in z njimi stkemo globlje in varne odnose. Vez med partnerjema je na eni strani izjemno močna, na drugi pa kaže ranljivost vsakega, ki si upa stopiti na pot odnosa, na pot iskanja tega kaj sva midva, kaj je najino in kje lahko vsak izmed naju zajema iz izvira, ki resnično odžeja. V starševstvu se vzorec čustvovanja in vedenja partnerskega odnosa še potencira, zato naši otroci tako močno odsevajo partnerski odnos.
Otroci se tako pogosto znajdejo v stiski in bolečini prav zaradi slabo predelanih vsebin (in posledično napačnih odločitev) odraslih.
Starševstvo torej na novo definira partnerski odnos. Vedno manj je časa in vedno več obveznosti. Za vse tisto, kar se je pred prihodom otrok dalo pomesti pod preprogo ali predihati, naenkrat ni več prostora in ti razkoraki med partnerji postajajo vedno bolj jasni in glasni. Velikokrat pa vsa ta nesoglasja pridejo na plano šele takrat, ko se stiska pokaže pri otrocih.
Pot starševstva nas čisto po tiho pelje v najbolj intimne dele naših življenj in nas ob vsakodnevnih dogodkih lastnih otrok na nek način sili, da v naših otrocih vidimo sebe. Kdor si bo to dovolil, bo uspel navezati stik sam s sabo in bo razvil vse mehanizme, da ostane v stiku s svojim otrokom. Tam kjer je stik, ni stiske. Hkrati biti v stiku ne pomeni biti brez težav in brezskrbno “vandrati” po našem planetu.
Biti v stiku pomeni imeti zgrajene mehanizme, da se na vse te stiske našega sveta znamo odzivati na način, ki je za nas in naše bližnje sprejemljiv; da je vsaka stiska priložnost za grajenje.
Preko tem, ki jih bomo v šoli za starše nagovarjali in so zasnovane na podlagi novih spoznanj s področja nevroznanosti, delamo ravno to. Iščemo stik: občutek, da ohranjamo vrednost, ne glede na to ali imamo sposobnost, da iz vsake življenjske priložnosti naredimo katastrofo; in da imamo vedno nekje zadaj globoko pod površjem občutek, da nekdo misli na nas, nas podpira in nam bo ob vsaki stiski stal ob strani – občutek, po katerem hrepenimo vsi odrasli, občutek, ki ga za izgradnjo lastne osebnosti nujno potrebujejo naši otroci.
PROCES
– 6 srečanj po 1,5h
– na 14 dni
Pot starševstva sestavlja šest tem, ki se smiselno nadgrajujejo in s tem dopolnjujejo v celoto. Celotna srečanja skupaj predstavljajo vsebine, za katere menimo, da najbolj nagovarjajo starše in imajo tako potencial, da preko naslavljanj teh tem prinašajo najboljše rezultate – to je zadovoljne in srečne starše, ki skupaj s svojimi mladimi ustvarjajo boljši svet – za vse nas.
Struktura lovi ravnotežje med koncentracijo, času torej, ko odrasli možgani lahko sprejemajo informacije, in vsebino; se pravi, da vsako temo lahko razvijemo do svojega potenciala. Vsakotedenski termin bi pomenil za starše po naših izkušnjah preveliko obremenitev, vsakih 14 dni pa pomeni, da vseeno s starši držimo neko nit in s tem proces, ki je v mnogih primerih celo bolj pomemben kot sama vsebina.
Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši). Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.
Pot starševstva ni zastavljena v klasični formi plenarnih predavanj, kjer starši kot pasivni poslušalci dobivajo lekcije o tem, kako je potrebno urediti svoje otroke, ampak kot šola za starše, kjer se starši preko različnih metod najprej srečajo sami s seboj v želji, da bi na ta način lažje razumeli sebe, svojega partnerja ali partnerko in seveda svojega odraščajočega otroka. Srečanja vedno izhajajo iz trenutne situacije. Te se kažejo lahko v tem, da so naši otroci lahko zelo naporni; ne želijo v šolo, ko so tam se ne vklopijo v razred, so lahko nasilni ali asocialni, doma veliko kričijo, odgovarjajo ali pa se bolj in bolj zapirajo vase… Vsi se v tem prvem šolskem obdobju srečujemo s situacijami, kjer se ne znajdemo. To se potem kaže v prekinitvi stika (veliko prepiranja, prepovedi, joka, slabe volje,…). Vzdušje, ki zagotovo ne ustreza nobenemu od vpletenih. Vsaka tema bo tako procesno sledila naslednjem sosledju.
Trenutna situacija → Spomin (stik s sabo) → Nazaj v zakon → Stik z otroki
TEME DELAVNIC
Prva tema: Razbijmo mit kdo najstniki v resnici so: razvoj možganov – razlike fantje dekleta
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– predstavili najsodobnejša spoznanja o razvoju mladostnikov,
– kako si s temi spoznanji pomagati v vsakodnevnem življenju za boljše razumevanje mladostnikov, vloge odraslih za razvijanje trdnejših in varnejših odnosov, ki odgovorijo na potrebe mladostnikov in odraslih.
– kako je mladostniška viharnost nujna tudi za zorenje in razvijanje odraslih.
Druga tema: Kaj najstnik potrebuje?
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– vstopili v možgane najstnika in pogledali kaj resnično povzroča probleme
– skozi paleto novih raziskav s področja adolescence poudarili tista področja, ki so za najstnika in celotno družino v tem obdobju najbolj pomembna
– spomnili se bomo lastnih najstniških let in poskušali začutiti kako je biti najstnik
– pomagali staršem s konkretnimi primeri in jim pomagali narediti en velik korak nazaj, z namenom, da uravnamo pot naprej
Tretja tema: Varna navezanost in rahločutno starševstvo
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– spoznali 4 različne načine navezanosti (oblike, razlike, vzroke in posledice)
– preko interaktivne igre vlog doživeli različne tipe navezanosti
– poskušali povezati te oblike navezanosti z našimi življenji z namenom iskanja novih načinov iskanja stika
– opolnomočili starše in jim pomagali pri iskanju stika s svojimi najstniki
Četrta tema: Medgeneracijski prenos
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
-Naslovili bomo kakšno vzdušje in vzorci nas spremljajo skozi generacije?
-Kakšno vzdušje ustvarjava s partnerjem v našem domu?
-Kakšno je naše prepričanje o tem, kako se dela domače naloge, kako se otroka nauči pospravit sobo, kako se mora starš odzivat na otroka, kako se preživlja prosti čas…)
Peta tema: Starševstvo in partnerski odnos
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– raziskovali kaj starši vedno znova spregledajo v partnerskem odnosu,
– katere lastne potrebe spregledajo in kako lahko ponovno poskrbijo za temeljni odnos, ki jim je pripadal še preden so postali starši,
– prav tako pa bomo spregovorili kako naprej, kadar partnerski odnos razpade in je pred staršema novi izziv – kako ob vsem tem ohraniti starševstvo, ki bo otrokom omogočilo, da se lahko njihov razvoj nadaljuje in ne ustavi ob travmi starševskega ločevanja.
Šesta tema: Razvijanje pozitivnosti
NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:
– spoznavali pomen pozitivnosti, vpliv pozitivnosti na naše vedenje, delovanje, ter kako se to odraža na naših možganih,
– kako nam pozitivnost lahko pomaga pri družinskih odnosih,
– z interaktivnimi vajami pa bomo krepili pozitivnost kot način gledanja na izzive, še posebej tiste, ki se rojevajo ob otrocih.
IZVAJALCI
Anja Grilc, univ. dipl. socialna delavka
Anja Grilc je univ. dipl. socialna delavka s strokovnim izpitom iz socialnega varstva, strokovno področje pa je nadgradila z izpopolnjevanjem Zakonske in družinske terapije. Kot socialna delavka je izkušnje pridobivala na različnih področjih (starejši, otroci, mladostniki, družine), od leta 2015 pa je zaposlena na Študijsko-raziskovalnem centru za družino; najprej kot strokovna delavka, od leta 2019 pa kot vodja javnega verificiranega programa »Informacijski in svetovalni programi za žrtve nasilja«. V okviru tega programa izvaja psihosocialno svetovanje s posamezniki in njihovimi družinami, kjer se redno srečuje tudi z otroki in mladostniki. Kot prostovoljka v okviru ŠRCD vodi tudi skupino za mlade mamice ter sodeluje pri izvajanju različnih izobraževanj.
Zaključila je specializiran izobraževalni program za supervizorja po relacijskem modelu ter v letu 2021 pridobila licenco za supervizorja pri Socialni zbornici Slovenije. Deluje na področju socialnega varstva ter izvaja supervizijo za terapevte, ki delujejo po relacijskem modelu.
Miha Novak
Miha Novak je po osnovni izobrazbi specialni in rehabilitacijski pedagog. Svojo karierno pot je začel kot učitelj na OŠ Helene Puhar Kranj in OŠ Jela Janežiča Škofja Loka, kjer je spoznaval aktualno problematiko otrok, mladih in šolskega sistema. Kasneje se je zaposlil v Slovenski vojski znotraj Vojaškega vikariata kot pastoralni asistent. Trenutno je zaposlen v Vojašnici Vipava, kjer dela z mladimi, ki so na vojaškem usposabljanju.
Leta 2017 je magistriral iz Zakonskih in družinskih študij in nadaljeval z izpopolnjevanjem iz Zakonske in družinske terapije. V letu 2020 je začel delati kot stažist na ŠRCD-ju.
Vodi skupino Katakombe, ki je namenjena mladim moškim (dijaki, študentje in mladi v poklicih). Skupina je namenjena vsem, ki se želijo izogniti pastem zasvojenosti s pornografijo in si želijo osebnega napredka, boljših medosebnih odnosov ter razvijanja zdravih navad.