O programu


O POTI STARŠEVSTVA

|

Mladinski center Nova Gorica vas v okviru preventivnega programa toplo vabi v program za starše »Pot starševstva« v srčni želji, da bi pi vam program služil kot podpora na vaši osebnostni, partnerski in starševski poti.

O PROCESU POTI STARŠEVSTVA:

  • Vključuje 6 srečanj, po 1,5 ure na 14 dni

  • Se deli v 3 sklope:

  • Pot starševstva za starše otrok starih od 6 do 12 let, zaključeno DECEMBER 2020
  • Pot starševstva za starše otrok starih od 0 do 5 let, s pričetkom 3.2.2021
  • Pot starševstva za starše najstnikov oz. otrok starih od 12/13 let dalje, predvidoma oktobra 2021

  • 6 SREČANJ = 6 TEM

Pot starševstva sestavlja šest tem, ki se smiselno nadgrajujejo in s tem dopolnjujejo v celoto. Celotna srečanja skupaj predstavljajo vsebine, za katere menimo, da najbolj nagovarjajo starše in imajo tako potencial, da preko naslavljanj teh tem prinašajo najboljše rezultate – to je zadovoljne in srečne starše, ki skupaj s svojimi mladimi ustvarjajo boljši svet – za vse nas.

  • KAKO POTEKA?

Struktura lovi ravnotežje med koncentracijo, času torej, ko odrasli možgani lahko sprejemajo informacije, in vsebino; se pravi, da vsako temo lahko razvijemo do svojega potenciala.

Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši).

Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.

Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši). Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.

O PROGRAMU

Bolj ko znanost razume delovanje človeka, bolj postaja jasno, da so življenjske izkušnje in ljudje, s katerimi jih delimo, zelo pomembni za naše zdravje – fizično in duševno. Za zahodno družbo se zdi, da je pozabila na osnovo, ki začini naša življenja, in to je odnos.

Pot starševstva je pot odnosa. Odnosa najprej vsakega odraslega do sebe. S počasnim razkrojem vsega skupnega, tradicije, običajev, ki so kot družbeno vezivo delovali v smeri povezovanja posameznikov, smo danes priča epidemiji osamljenosti. Še nikoli v svetu ni bilo razvito toliko komunikacijskih kanalov, a hkrati toliko osamljenih ljudi. Razbite družine, porast ločitev in nek občutek, da se skupaj kar ne da narediti enega koraka naprej.

Razumevanje sebe v tem vrtincu globalizacije, ki trka na vrata naših spalnic, je tako še bolj pomembno in nujno, da se lahko zaščitimo pred negativnimi vplivi. Šele ko sebe zares vidimo v pravi luči, lahko v svoje življenje spustimo bližnje in z njimi stkemo globlje in varne odnose.

Pot starševstva nas čisto po tiho pelje v najbolj intimne dele naših življenj in nas ob vsakodnevnih dogodkih lastnih otrok na nek način sili, da v naših otrocih vidimo sebe. Kdor si bo to dovolil, bo uspel navezati stik sam s sabo in bo razvil vse mehanizme, da ostane v stiku s svojim otrokom. Tam kjer je stik, ni stiske. Hkrati biti v stiku ne pomeni biti brez težav in brezskrbno “vandrati” po našem planetu. Biti v stiku pomeni imeti zgrajene mehanizme, da se na vse te stiske našega sveta znamo odzivati na način, ki je za nas in naše bližnje sprejemljiv; da je vsaka stiska priložnost za grajenje.

Preko tem, ki jih bomo v programu Pot starševstva nagovarjali in so zasnovane na podlagi novih spoznanj s področja nevroznanosti, delamo ravno to. Iščemo stik: občutek, da ohranjamo vrednost, ne glede na to ali imamo sposobnost, da iz vsake življenjske priložnosti naredimo katastrofo; in da imamo vedno nekje zadaj globoko pod površjem občutek, da nekdo misli na nas, nas podpira in nam bo ob vsaki stiski stal ob strani – občutek, po katerem hrepenimo vsi odrasli, občutek, ki ga za izgradnjo lastne osebnosti nujno potrebujejo naši mladi.

 

 

KAJ PRAVIJO O NAS

|

Zelo dober program in super voditelja.  Zelo priporočljivo za vsakega starša.

R.B.

Program bi priporočila drugim staršem. Nauči te pogledati na stvari, ki se ti zdijo grozne z lepše strani, bolj optimistične.

N.L.

Super je. Imam tri otroke, že starejše, od 16 do 24 let. Slišala sem že ogromno predavanj, a tale presega vse. Ure so zelo hitro bežale. Dobili smo odgovore na cel kup vprašanj zakaj so najstniki taki in da z njimi sobivat je vedno lepo.

K.S.

Zelo dobro, pozitivno, veliko novih idej… Nujno bi morali vsi starši ta predavanja večkrat slišati pred puberteto in v puberteti otrok.

L.M.

Zelo dober program, ki starše spomni, da je to tudi njihova pot in jihova (naša) rast in razvoj. Z veseljem bi podaljšali še na kakšno srečanje. Slišiš stvari, ki jih že veš in spoznaš da določene stvari pa lahko pogledamo z drugega zornega kota.

V.J.

 

 

PROGRAM ZA STARŠE OTROK 0 - 6 LET

|

ZAKAJ JE PROGRAM PRAV ZARES ZELO DOBER?

Bolj ko znanost razume delovanje človeka, bolj postaja jasno, da so življenjske izkušnje in ljudje, s katerimi jih delimo, zelo pomembni za naše zdravje – fizično in duševno. Za zahodno družbo se zdi, da je pozabila na osnovo, ki začini naša življenja, in to je odnos.

Pot starševstva je pot odnosa. Odnosa najprej vsakega odraslega do sebe. S počasnim razkrojem vsega skupnega, tradicije, običajev, ki so kot družbeno vezivo delovali v smeri povezovanja posameznikov, smo danes priča epidemiji osamljenosti. Še nikoli v svetu ni bilo razvito toliko komunikacijskih kanalov, a hkrati toliko osamljenih ljudi. Razbite družine, porast ločitev in nek občutek, da se skupaj kar ne da narediti enega koraka naprej. Razumevanje sebe v tem vrtincu globalizacije, ki trka na vrata naših spalnic, je tako še bolj pomembno in nujno, da se lahko zaščitimo pred negativnimi vplivi.

Šele ko sebe zares vidimo v pravi luči, lahko v svoje življenje spustimo bližnje in z njimi stkemo globlje in varne odnose. Vez med partnerjema je na eni strani izjemno močna, na drugi pa kaže ranljivost vsakega, ki si upa stopiti na pot odnosa, na pot iskanja tega kaj sva midva, kaj je najino in kje lahko vsak izmed naju zajema iz izvira, ki resnično odžeja. V starševstvu se vzorec čustvovanja in vedenja partnerskega odnosa še potencira, zato naši otroci tako močno odsevajo partnerski odnos.

Otroci se tako pogosto znajdejo v stiski in bolečini prav zaradi slabo predelanih vsebin (in posledično napačnih odločitev) odraslih.

Starševstvo torej na novo definira partnerski odnos. Vedno manj je časa in vedno več obveznosti. Za vse tisto, kar se je pred prihodom otrok dalo pomesti pod preprogo ali predihati, naenkrat ni več prostora in ti razkoraki med partnerji postajajo vedno bolj jasni in glasni. Velikokrat pa vsa ta nesoglasja pridejo na plano šele takrat, ko se stiska pokaže pri otrocih.

Pot starševstva nas čisto po tiho pelje v najbolj intimne dele naših življenj in nas ob vsakodnevnih dogodkih lastnih otrok na nek način sili, da v naših otrocih vidimo sebe. Kdor si bo to dovolil, bo uspel navezati stik sam s sabo in bo razvil vse mehanizme, da ostane v stiku s svojim otrokom. Tam kjer je stik, ni stiske. Hkrati biti v stiku ne pomeni biti brez težav in brezskrbno “vandrati” po našem planetu.

Biti v stiku pomeni imeti zgrajene mehanizme, da se na vse te stiske našega sveta znamo odzivati na način, ki je za nas in naše bližnje sprejemljiv; da je vsaka stiska priložnost za grajenje.

Preko tem, ki jih bomo v šoli za starše nagovarjali in so zasnovane na podlagi novih spoznanj s področja nevroznanosti, delamo ravno to. Iščemo stik: občutek, da ohranjamo vrednost, ne glede na to ali imamo sposobnost, da iz vsake življenjske priložnosti naredimo katastrofo; in da imamo vedno nekje zadaj globoko pod površjem občutek, da nekdo misli na nas, nas podpira in nam bo ob vsaki stiski stal ob strani – občutek, po katerem hrepenimo vsi odrasli, občutek, ki ga za izgradnjo lastne osebnosti nujno potrebujejo naši otroci.

PROCES
– 6 srečanj po 1,5h
– na 14 dni

Pot starševstva sestavlja šest tem, ki se smiselno nadgrajujejo in s tem dopolnjujejo v celoto. Celotna srečanja skupaj predstavljajo vsebine, za katere menimo, da najbolj nagovarjajo starše in imajo tako potencial, da preko naslavljanj teh tem prinašajo najboljše rezultate – to je zadovoljne in srečne starše, ki skupaj s svojimi mladimi ustvarjajo boljši svet – za vse nas.
Struktura lovi ravnotežje med koncentracijo, času torej, ko odrasli možgani lahko sprejemajo informacije, in vsebino; se pravi, da vsako temo lahko razvijemo do svojega potenciala. Vsakotedenski termin bi pomenil za starše po naših izkušnjah preveliko obremenitev, vsakih 14 dni pa pomeni, da vseeno s starši držimo neko nit in s tem proces, ki je v mnogih primerih celo bolj pomemben kot sama vsebina.

Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši). Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.

Pot starševstva ni zastavljena v klasični formi plenarnih predavanj, kjer starši kot pasivni poslušalci dobivajo lekcije o tem, kako je potrebno urediti svoje otroke, ampak kot šola za starše, kjer se starši preko različnih metod najprej srečajo sami s seboj v želji, da bi na ta način lažje razumeli sebe, svojega partnerja ali partnerko in seveda svojega odraščajočega otroka. Srečanja vedno izhajajo iz trenutne situacije. Te se kažejo lahko v tem, da so naši otroci lahko zelo naporni; ne želijo v šolo, ko so tam se ne vklopijo v razred, so lahko nasilni ali asocialni, doma veliko kričijo, odgovarjajo ali pa se bolj in bolj zapirajo vase… Vsi se v tem prvem šolskem obdobju srečujemo s situacijami, kjer se ne znajdemo. To se potem kaže v prekinitvi stika (veliko prepiranja, prepovedi, joka, slabe volje,…). Vzdušje, ki zagotovo ne ustreza nobenemu od vpletenih. Vsaka tema bo tako procesno sledila naslednjem sosledju.
Trenutna situacija → Spomin (stik s sabo) → Nazaj v zakon → Stik z otroki

TEME DELAVNIC

Prva tema: Razvoj možganov od 0 – 6 let (3.2.2021)

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

  • predstavili najsodobnejša spoznanja o razvoju možganov v zgodnjem obdobju.
  • kako se na podlagi poznavanja otrokovega delovanja uglasit na otroka.
  • kako z našimi odnosi otrokom pomagati razvijati možgane.
  • kako je frustracija, ki jo spremlja otroški razvoj, nujna tudi za zorenje in razvijanje odraslih.

Druga tema: Ritem otroka – Praktikum (17.2.2021)

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

  • spoznavali kaj je otroški ritem.
  • odgovorili na vprašanja povezana z dojenjem, spanjem, uvajanjem čvrste hrane, uvajanju v vrtec, postavljanjem meja in vplivu, ki ga ima nov otrok na sorojence.
  • pogledali kakšne odgovore ponuja znanost za težave modernega starševstva.
  • skupaj z udeleženci naslovili tiste stiske, ki so v njihovih družinah najbolj pereče, in našli načine kako te stiske naslovimo z rahločutnostjo do vseh vpletenih.

Tretja tema: Varna navezanost in rahločutno starševstvo (3.3.2021)

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

  • spoznali stile navezanosti (oblike, razlike, vzroke in posledice).
  • jih preko interaktivne igre vlog za lažje razumevanje poskusili začutit.
  • poskušali povezati te oblike navezanosti z našimi življenji z namenom iskanja drugačnih odnosov.
  • opolnomočili starše za iskanje stika s svojimi otroki.

Četrta tema: Starševstvo in partnerski odnos (17.3.2021)

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

  • spoznavali kako vpliva vzdušje partnerskega odnosa na otroški svet.
  • raziskovali temeljne in individualne potrebe partnerskega odnosa.
  • raziskovali kako dati ob skrbi za otroke prostor tudi partnerskemu odnosu.
  • naslovili kako naprej, kadar partnerski odnos razpade in je pred staršema novi izziv – kako ob vsem tem ohraniti starševstvo, ki bo otrokom omogočilo, da se lahko njihov razvoj nadaljuje in ne ustavi ob ločevanju staršev.

Peta tema: Medgeneracijski prenos (31.3.2021)

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

  • naslovili najbolj pogoste mite kot so otroška trma, izsiljevanje, samostojnost, bes, otroci so pametni in že vse razumejo (otrokom pripisujemo moči in zmožnosti, ki so odgovor na naše potrebe in ne njihove), medsebojno tekmovanje odraslih, ki te sili k prehitevanju otrokovega razvoja.
  • postavljali mite v pravo luč in iskali načine možnih odzivov ob tovrstnem otroškem vedenju.

Šesta tema: Pomen igre – pozitivnost v odraslih (14.4.2021)

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

  • spoznavali pomen pozitivnosti in vpliv, ki ga ima na naše vedenje, delovanje, ter kako se to odraža na naših možganih.
  • pogledali, kako nam pozitivnost lahko pomaga pri družinskih odnosih.
  • z interaktivnimi vajami krepili pozitivnost kot način gledanja na izzive, še posebej tiste, ki se rojevajo ob otrocih.
  • skozi metodo lastne izkušnje spoznali pomen igre za razvoj zdravih odnosov.

IZVAJALCI

Domen Strmšnik, univ. dipl. soc., ZDT

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt. Po končanem študiju sociologije je nadaljeval svoje izobraževanje na področju mediacije, kjer je pod okriljem Inštituta Concordia pridobil licenco za mediatorja. Kasneje se je usmeril na področje zakonske in družinske terapije, kjer je uspešno zaključil nadaljevalni študij. Stažiranje je opravil na Frančiškanskem družinskem inštitutu, nato pa se je pridružil ŠRCD Ljubljana. V letu 2018 je uspešno opravil strokovni izpit na področju socialnega dela.

Poleg izvajanja individualnih, zakonskih in družinskih terapij, je aktivno vključen v programe podpore mladim, njihovim staršem in pedagoškemu kadru. Je direktor zavoda Študijsko raziskovalni center za mlade s sedežem v Ljubljani, kjer skupaj s sodelavci raziskuje področje terapevtskega dela z mladimi in pripravlja vsebine za vodenje in spremljanje posameznikov ali skupin mladih. Izvaja različne delavnice in predavanja, aktivno pa sodeluje tudi v programih Društva Mladinski ceh, kjer je prav tako v nenehnem stiku z mladimi, njihovimi starši in družinami. Stik z mladimi mu omogoča edinstven pogled na terapevtsko delo.

Supervizija

V letu 2017 je pod okriljem Dr. Tatjane Rožič uspešno zaključil specializiran izobraževalni program za supervizorja in je v procesu pridobivanja licence Supervizorja pri Socialni zbornici Slovenije. Supervizija je namenjena strokovnjakom pri delu z ljudmi na področju sociale, šolstva ali zdravstva

asist. Polona Greif, univ. dipl. soc. ped., ZDT

Asist. Polona Greif, univ. dipl. socialna pedagoginja s strokovnim izpitom iz socialnega varstva je strokovno področje nadgradila z izpopolnjevanjem Zakonske in družinske terapije. Na Študijsko-raziskovalnem centru za družino izvaja individualne, partnerske in družinske terapije. Izvaja tudi različne delavnice, predavanja in kot strokovna podpora spremlja otroška počitniška letovanja.

Ima večletne izkušnje dela z otroki in mladostniki. Na ŠRCD je vodila program Informacijski in svetovalni program za otroke in mladostnike, ki ga je sofinanciralo MDDSZ, sedaj pa je vodja programa »Pomoč mladim družinam v stiski«, financiranega iz istega ministrstva.

Sodeluje na izpopolnjevalnem programu otrok in mladostnikov na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Sigmunda Freuda v Ljubljani ter kot asistentka sodeluje na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Je soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za mlade, kjer skupaj s sodelavci raziskuje področje terapevtskega dela z mladimi ter pripravlja vsebine za individualno in skupinsko vodenje ter spremljanje mladostnikov.

 

PROGRAM ZA STARŠE OTROK 6 -11 LET

|

ZAKAJ JE PROGRAM PRAV ZARES ZELO DOBER?

Bolj ko znanost razume delovanje človeka, bolj postaja jasno, da so življenjske izkušnje in ljudje, s katerimi jih delimo, zelo pomembni za naše zdravje – fizično in duševno. Za zahodno družbo se zdi, da je pozabila na osnovo, ki začini naša življenja, in to je odnos.

Pot starševstva je pot odnosa. Odnosa najprej vsakega odraslega do sebe. S počasnim razkrojem vsega skupnega, tradicije, običajev, ki so kot družbeno vezivo delovali v smeri povezovanja posameznikov, smo danes priča epidemiji osamljenosti. Še nikoli v svetu ni bilo razvito toliko komunikacijskih kanalov, a hkrati toliko osamljenih ljudi. Razbite družine, porast ločitev in nek občutek, da se skupaj kar ne da narediti enega koraka naprej. Razumevanje sebe v tem vrtincu globalizacije, ki trka na vrata naših spalnic, je tako še bolj pomembno in nujno, da se lahko zaščitimo pred negativnimi vplivi.

Šele ko sebe zares vidimo v pravi luči, lahko v svoje življenje spustimo bližnje in z njimi stkemo globlje in varne odnose. Vez med partnerjema je na eni strani izjemno močna, na drugi pa kaže ranljivost vsakega, ki si upa stopiti na pot odnosa, na pot iskanja tega kaj sva midva, kaj je najino in kje lahko vsak izmed naju zajema iz izvira, ki resnično odžeja. V starševstvu se vzorec čustvovanja in vedenja partnerskega odnosa še potencira, zato naši otroci tako močno odsevajo partnerski odnos.

Otroci se tako pogosto znajdejo v stiski in bolečini prav zaradi slabo predelanih vsebin (in posledično napačnih odločitev) odraslih.

Starševstvo torej na novo definira partnerski odnos. Vedno manj je časa in vedno več obveznosti. Za vse tisto, kar se je pred prihodom otrok dalo pomesti pod preprogo ali predihati, naenkrat ni več prostora in ti razkoraki med partnerji postajajo vedno bolj jasni in glasni. Velikokrat pa vsa ta nesoglasja pridejo na plano šele takrat, ko se stiska pokaže pri otrocih.

Pot starševstva nas čisto po tiho pelje v najbolj intimne dele naših življenj in nas ob vsakodnevnih dogodkih lastnih otrok na nek način sili, da v naših otrocih vidimo sebe. Kdor si bo to dovolil, bo uspel navezati stik sam s sabo in bo razvil vse mehanizme, da ostane v stiku s svojim otrokom. Tam kjer je stik, ni stiske. Hkrati biti v stiku ne pomeni biti brez težav in brezskrbno “vandrati” po našem planetu.

Biti v stiku pomeni imeti zgrajene mehanizme, da se na vse te stiske našega sveta znamo odzivati na način, ki je za nas in naše bližnje sprejemljiv; da je vsaka stiska priložnost za grajenje.

Preko tem, ki jih bomo v šoli za starše nagovarjali in so zasnovane na podlagi novih spoznanj s področja nevroznanosti, delamo ravno to. Iščemo stik: občutek, da ohranjamo vrednost, ne glede na to ali imamo sposobnost, da iz vsake življenjske priložnosti naredimo katastrofo; in da imamo vedno nekje zadaj globoko pod površjem občutek, da nekdo misli na nas, nas podpira in nam bo ob vsaki stiski stal ob strani – občutek, po katerem hrepenimo vsi odrasli, občutek, ki ga za izgradnjo lastne osebnosti nujno potrebujejo naši otroci.

PROCES
– 6 srečanj po 1,5h
– na 14 dni

Pot starševstva sestavlja šest tem, ki se smiselno nadgrajujejo in s tem dopolnjujejo v celoto. Celotna srečanja skupaj predstavljajo vsebine, za katere menimo, da najbolj nagovarjajo starše in imajo tako potencial, da preko naslavljanj teh tem prinašajo najboljše rezultate – to je zadovoljne in srečne starše, ki skupaj s svojimi mladimi ustvarjajo boljši svet – za vse nas.
Struktura lovi ravnotežje med koncentracijo, času torej, ko odrasli možgani lahko sprejemajo informacije, in vsebino; se pravi, da vsako temo lahko razvijemo do svojega potenciala. Vsakotedenski termin bi pomenil za starše po naših izkušnjah preveliko obremenitev, vsakih 14 dni pa pomeni, da vseeno s starši držimo neko nit in s tem proces, ki je v mnogih primerih celo bolj pomemben kot sama vsebina.

Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši). Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.

Pot starševstva ni zastavljena v klasični formi plenarnih predavanj, kjer starši kot pasivni poslušalci dobivajo lekcije o tem, kako je potrebno urediti svoje otroke, ampak kot šola za starše, kjer se starši preko različnih metod najprej srečajo sami s seboj v želji, da bi na ta način lažje razumeli sebe, svojega partnerja ali partnerko in seveda svojega odraščajočega otroka. Srečanja vedno izhajajo iz trenutne situacije. Te se kažejo lahko v tem, da so naši otroci lahko zelo naporni; ne želijo v šolo, ko so tam se ne vklopijo v razred, so lahko nasilni ali asocialni, doma veliko kričijo, odgovarjajo ali pa se bolj in bolj zapirajo vase… Vsi se v tem prvem šolskem obdobju srečujemo s situacijami, kjer se ne znajdemo. To se potem kaže v prekinitvi stika (veliko prepiranja, prepovedi, joka, slabe volje,…). Vzdušje, ki zagotovo ne ustreza nobenemu od vpletenih. Vsaka tema bo tako procesno sledila naslednjem sosledju.
Trenutna situacija → Spomin (stik s sabo) → Nazaj v zakon → Stik z otroki

TEME DELAVNIC

Prva tema: Razvoj možganov od 6 – 12 let

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– Predstavili najsodobnejša spoznanja o razvoju možganov v omenjenem obodbju,
– Kako se na podlagi poznavanja otrokovega delovanja uglasit na otroka
– Kako z našimi odnosi otrokom pomagati razvijati možgane
– Kako je frustracija, ki jo spremlja otroški razvoj, nujna tudi za zorenje in razvijanje odraslih.

Druga tema: Varna navezanost in rahločutno starševstvo

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– Spoznali stile navezanosti (oblike, razlike, vzroke in posledice)
– Jih preko interaktivne igre vlog za lažje razumevanje poskusili začutit
– Poskušali povezati te oblike navezanosti z našimi življenji z namenom iskanja drugačnih odnosov
– Opolnomočili starše za iskanje stika s svojimi otroci

Tretja tema: Ritem otroka – postavljanje meja

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– Spoznavali kaj je otroški ritem in kako postavljati meje
– Pogledali kakšne odgovore za težave modernega starševstva ponuja znanost
– Skupaj z udeleženci naslovili tiste stiske, ki so v njihovih družinah najbolj pereče in našli načine kako te stiske naslovimo z rahločutnostjo do vseh vpletenih

Četrta tema: Starševstvo in partnerski odnos

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– Spoznavali kako vpliva vzdušje partnerskega odnosa na otroški svet.
– Raziskovali temeljne in individualne potrebe partnerskega odnosa.
– Raziskovali kako dati ob skrbi za otroke prostor tudi partnerskemu odnosu.
– Naslovili kako naprej, kadar partnerski odnos razpade in je pred staršema novi izziv – kako ob vsem tem ohraniti starševstvo, ki bo otrokom omogočilo, da se lahko njihov razvoj nadaljuje in ne ustavi ob ločevanju staršev.

Peta tema: Slavni miti – trma, samostojnost in odgovornost, vrstniki/prijateljstva …

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– Naslovili najbolj pogoste mite kot so otroška trma, izsiljevanje, samostojnost in odgovornost, pomoč pri domačih nalogah in učenju …
– Postavljali mite v pravo luč in iskali načine možnih odzivov ob tovrstnem otroškem vedenju

Šesta tema: Igra vs. multimedija (pomen igre in pozitivnost v odraslih)

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

–  Spoznavali pomen pozitivnosti in vpliv, ki ga ima na naše vedenje, delovanje, ter kako se to odraža na naših možganih;
–  Pogledali, kako nam pozitivnost lahko pomaga pri družinskih odnosih in pri zmanjševanju uporabe multimedije,
–  z interaktivnimi vajami krepili pozitivnost kot način gledanja na izzive, še posebej tiste, ki se rojevajo ob otrocih.
–  Skozi metodo lastne izkušnje spoznali pomen igre za razvoj zdravih odnosov

IZVAJALCI

Domen Strmšnik, univ. dipl. soc., ZDT

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt. Po končanem študiju sociologije je nadaljeval svoje izobraževanje na področju mediacije, kjer je pod okriljem Inštituta Concordia pridobil licenco za mediatorja. Kasneje se je usmeril na področje zakonske in družinske terapije, kjer je uspešno zaključil nadaljevalni študij. Stažiranje je opravil na Frančiškanskem družinskem inštitutu, nato pa se je pridružil ŠRCD Ljubljana. V letu 2018 je uspešno opravil strokovni izpit na področju socialnega dela.

Poleg izvajanja individualnih, zakonskih in družinskih terapij, je aktivno vključen v programe podpore mladim, njihovim staršem in pedagoškemu kadru. Je direktor zavoda Študijsko raziskovalni center za mlade s sedežem v Ljubljani, kjer skupaj s sodelavci raziskuje področje terapevtskega dela z mladimi in pripravlja vsebine za vodenje in spremljanje posameznikov ali skupin mladih. Izvaja različne delavnice in predavanja, aktivno pa sodeluje tudi v programih Društva Mladinski ceh, kjer je prav tako v nenehnem stiku z mladimi, njihovimi starši in družinami. Stik z mladimi mu omogoča edinstven pogled na terapevtsko delo.

Supervizija

V letu 2017 je pod okriljem Dr. Tatjane Rožič uspešno zaključil specializiran izobraževalni program za supervizorja in je v procesu pridobivanja licence Supervizorja pri Socialni zbornici Slovenije. Supervizija je namenjena strokovnjakom pri delu z ljudmi na področju sociale, šolstva ali zdravstva

asist. Polona Greif, univ. dipl. soc. ped., ZDT

Asist. Polona Greif, univ. dipl. socialna pedagoginja s strokovnim izpitom iz socialnega varstva je strokovno področje nadgradila z izpopolnjevanjem Zakonske in družinske terapije. Na Študijsko-raziskovalnem centru za družino izvaja individualne, partnerske in družinske terapije. Izvaja tudi različne delavnice, predavanja in kot strokovna podpora spremlja otroška počitniška letovanja.

Ima večletne izkušnje dela z otroki in mladostniki. Na ŠRCD je vodila program Informacijski in svetovalni program za otroke in mladostnike, ki ga je sofinanciralo MDDSZ, sedaj pa je vodja programa »Pomoč mladim družinam v stiski«, financiranega iz istega ministrstva.

Sodeluje na izpopolnjevalnem programu otrok in mladostnikov na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Sigmunda Freuda v Ljubljani ter kot asistentka sodeluje na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Je soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za mlade, kjer skupaj s sodelavci raziskuje področje terapevtskega dela z mladimi ter pripravlja vsebine za individualno in skupinsko vodenje ter spremljanje mladostnikov.

PROGRAM ZA STARŠE NAJSTNIKOV

|

ZAKAJ JE PROGRAM PRAV ZARES ZELO DOBER?

Bolj ko znanost razume delovanje človeka, bolj postaja jasno, da so življenjske izkušnje in ljudje, s katerimi jih delimo, zelo pomembni za naše zdravje – fizično in duševno. Za zahodno družbo se zdi, da je pozabila na osnovo, ki začini naša življenja, in to je odnos.

Pot starševstva je pot odnosa. Odnosa najprej vsakega odraslega do sebe. S počasnim razkrojem vsega skupnega, tradicije, običajev, ki so kot družbeno vezivo delovali v smeri povezovanja posameznikov, smo danes priča epidemiji osamljenosti. Še nikoli v svetu ni bilo razvito toliko komunikacijskih kanalov, a hkrati toliko osamljenih ljudi. Razbite družine, porast ločitev in nek občutek, da se skupaj kar ne da narediti enega koraka naprej. Razumevanje sebe v tem vrtincu globalizacije, ki trka na vrata naših spalnic, je tako še bolj pomembno in nujno, da se lahko zaščitimo pred negativnimi vplivi.

Šele ko sebe zares vidimo v pravi luči, lahko v svoje življenje spustimo bližnje in z njimi stkemo globlje in varne odnose. Vez med partnerjema je na eni strani izjemno močna, na drugi pa kaže ranljivost vsakega, ki si upa stopiti na pot odnosa, na pot iskanja tega kaj sva midva, kaj je najino in kje lahko vsak izmed naju zajema iz izvira, ki resnično odžeja. V starševstvu se vzorec čustvovanja in vedenja partnerskega odnosa še potencira, zato naši otroci tako močno odsevajo partnerski odnos.
Otroci se tako pogosto znajdejo v stiski in bolečini prav zaradi slabo predelanih vsebin (in posledično napačnih odločitev) odraslih.
Starševstvo torej na novo definira partnerski odnos. Vedno manj je časa in vedno več obveznosti. Za vse tisto, kar se je pred prihodom otrok dalo pomesti pod preprogo ali predihati, naenkrat ni več prostora in ti razkoraki med partnerji postajajo vedno bolj jasni in glasni. Velikokrat pa vsa ta nesoglasja pridejo na plano šele takrat, ko se stiska pokaže pri otrocih.

Pot starševstva nas čisto po tiho pelje v najbolj intimne dele naših življenj in nas ob vsakodnevnih dogodkih lastnih otrok na nek način sili, da v naših otrocih vidimo sebe. Kdor si bo to dovolil, bo uspel navezati stik sam s sabo in bo razvil vse mehanizme, da ostane v stiku s svojim otrokom. Tam kjer je stik, ni stiske. Hkrati biti v stiku ne pomeni biti brez težav in brezskrbno “vandrati” po našem planetu.
Biti v stiku pomeni imeti zgrajene mehanizme, da se na vse te stiske našega sveta znamo odzivati na način, ki je za nas in naše bližnje sprejemljiv; da je vsaka stiska priložnost za grajenje.

Preko tem, ki jih bomo v šoli za starše nagovarjali in so zasnovane na podlagi novih spoznanj s področja nevroznanosti, delamo ravno to. Iščemo stik: občutek, da ohranjamo vrednost, ne glede na to ali imamo sposobnost, da iz vsake življenjske priložnosti naredimo katastrofo; in da imamo vedno nekje zadaj globoko pod površjem občutek, da nekdo misli na nas, nas podpira in nam bo ob vsaki stiski stal ob strani – občutek, po katerem hrepenimo vsi odrasli, občutek, ki ga za izgradnjo lastne osebnosti nujno potrebujejo naši otroci.

PROCES
– 6 srečanj po 1,5h
– na 14 dni

Pot starševstva sestavlja šest tem, ki se smiselno nadgrajujejo in s tem dopolnjujejo v celoto. Celotna srečanja skupaj predstavljajo vsebine, za katere menimo, da najbolj nagovarjajo starše in imajo tako potencial, da preko naslavljanj teh tem prinašajo najboljše rezultate – to je zadovoljne in srečne starše, ki skupaj s svojimi mladimi ustvarjajo boljši svet – za vse nas.

Struktura lovi ravnotežje med koncentracijo, času torej, ko odrasli možgani lahko sprejemajo informacije, in vsebino; se pravi, da vsako temo lahko razvijemo do svojega potenciala. Vsakotedenski termin bi pomenil za starše po naših izkušnjah preveliko obremenitev, vsakih 14 dni pa pomeni, da vseeno s starši držimo neko nit in s tem proces, ki je v mnogih primerih celo bolj pomemben kot sama vsebina.

Skupina je zaprtega tipa kar pomeni, da so isti starši v proces vključeni od začetka do konca (med procesom se ne priključujejo novi starši). Če želimo delati na kvaliteti odnosov in srečanja poglobiti v iskanju ranljivosti, potem je ključni pogoj občutek varnosti vseh udeleženih. Varnost pa zagotavljamo na način, da zagotavljamo isti termin, isti prostor, isto okolje in možnost, da se udeleženci med seboj povežejo, navežejo in udomačijo. Prav tako so teme zastavljene na način, da se dopolnjujejo, in bi starši, ki ne bi bili vključeni od začetka, težko držali rdečo nit.

Pot starševstva ni zastavljena v klasični formi plenarnih predavanj, kjer starši kot pasivni poslušalci dobivajo lekcije o tem, kako je potrebno urediti svoje otroke, ampak kot šola za starše, kjer se starši preko različnih metod najprej srečajo sami s seboj v želji, da bi na ta način lažje razumeli sebe, svojega partnerja ali partnerko in seveda svojega odraščajočega otroka. Srečanja vedno izhajajo iz trenutne situacije. Te se kažejo lahko v tem, da so naši otroci lahko zelo naporni; ne želijo v šolo, ko so tam se ne vklopijo v razred, so lahko nasilni ali asocialni, doma veliko kričijo, odgovarjajo ali pa se bolj in bolj zapirajo vase… Vsi se v tem prvem šolskem obdobju srečujemo s situacijami, kjer se ne znajdemo. To se potem kaže v prekinitvi stika (veliko prepiranja, prepovedi, joka, slabe volje,…). Vzdušje, ki zagotovo ne ustreza nobenemu od vpletenih. Vsaka tema bo tako procesno sledila naslednjem sosledju.
Trenutna situacija → Spomin (stik s sabo) → Nazaj v zakon → Stik z otroki

TEME DELAVNIC

Prva tema: Razbijmo mit kdo najstniki v resnici so: razvoj možganov – razlike fantje dekleta

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– predstavili najsodobnejša spoznanja o razvoju mladostnikov,
– kako si s temi spoznanji pomagati v vsakodnevnem življenju za boljše razumevanje mladostnikov, vloge odraslih za razvijanje trdnejših in varnejših odnosov, ki odgovorijo na potrebe mladostnikov in odraslih.
– kako je mladostniška viharnost nujna tudi za zorenje in razvijanje odraslih.

Druga tema: Varna navezanost in rahločutno starševstvo

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– spoznali 4 različne načine navezanosti (oblike, razlike, vzroke in posledice)
– preko interaktivne igre vlog doživeli različne tipe navezanosti
– poskušali povezati te oblike navezanosti z našimi življenji z namenom iskanja novih načinov iskanja stika
– opolnomočili starše in jim pomagali pri iskanju stika s svojimi najstniki

Tretja tema: Kaj najstnik potrebuje?

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– vstopili v možgane najstnika in pogledali kaj resnično povzroča probleme
– skozi paleto novih raziskav s področja adolescence poudarili tista področja, ki so za najstnika in celotno družino v tem obdobju najbolj pomembna
– spomnili se bomo lastnih najstniških let in poskušali začutiti kako je biti najstnik
– pomagali staršem s konkretnimi primeri in jim pomagali narediti en velik korak nazaj, z namenom, da uravnamo pot naprej

Četrta tema: Starševstvo in partnerski odnos

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– raziskovali kaj starši vedno znova spregledajo v partnerskem odnosu,
– katere lastne potrebe spregledajo in kako lahko ponovno poskrbijo za temeljni odnos, ki jim je pripadal še preden so postali starši,
– prav tako pa bomo spregovorili kako naprej, kadar partnerski odnos razpade in je pred staršema novi izziv – kako ob vsem tem ohraniti starševstvo, ki bo otrokom omogočilo, da se lahko njihov razvoj nadaljuje in ne ustavi ob travmi starševskega ločevanja.

Peta tema: Razvijanje pozitivnosti

NA ŠOLI ZA STARŠE BOMO:

– spoznavali pomen pozitivnosti, vpliv pozitivnosti na naše vedenje, delovanje, ter kako se to odraža na naših možganih,
– kako nam pozitivnost lahko pomaga pri družinskih odnosih,
– z interaktivnimi vajami pa bomo krepili pozitivnost kot način gledanja na izzive, še posebej tiste, ki se rojevajo ob otrocih.

Šesta tema: Miti in resnice o starševstvu … pri nas doma

Vsak starš ob otrocih doživlja svojstven svet, odpirajo se številna vprašanja in na enem izmed srečanj bi želeli posvetiti čas prav temu: številnim vprašanjem, izkušnjam, dilemam, s katerimi se starši srečujejo ob svojih otrocih in svojih odgovorov niso dobili na preteklih srečanjih.

IZVAJALCI

Domen Strmšnik, univ. dipl. soc., ZDT

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt. Po končanem študiju sociologije je nadaljeval svoje izobraževanje na področju mediacije, kjer je pod okriljem Inštituta Concordia pridobil licenco za mediatorja. Kasneje se je usmeril na področje zakonske in družinske terapije, kjer je uspešno zaključil nadaljevalni študij. Stažiranje je opravil na Frančiškanskem družinskem inštitutu, nato pa se je pridružil ŠRCD Ljubljana. V letu 2018 je uspešno opravil strokovni izpit na področju socialnega dela.

Poleg izvajanja individualnih, zakonskih in družinskih terapij, je aktivno vključen v programe podpore mladim, njihovim staršem in pedagoškemu kadru. Je direktor zavoda Študijsko raziskovalni center za mlade s sedežem v Ljubljani, kjer skupaj s sodelavci raziskuje področje terapevtskega dela z mladimi in pripravlja vsebine za vodenje in spremljanje posameznikov ali skupin mladih. Izvaja različne delavnice in predavanja, aktivno pa sodeluje tudi v programih Društva Mladinski ceh, kjer je prav tako v nenehnem stiku z mladimi, njihovimi starši in družinami. Stik z mladimi mu omogoča edinstven pogled na terapevtsko delo.

Supervizija

V letu 2017 je pod okriljem Dr. Tatjane Rožič uspešno zaključil specializiran izobraževalni program za supervizorja in je v procesu pridobivanja licence Supervizorja pri Socialni zbornici Slovenije. Supervizija je namenjena strokovnjakom pri delu z ljudmi na področju sociale, šolstva ali zdravstva

asist. Polona Greif, univ. dipl. soc. ped., ZDT

Asist. Polona Greif, univ. dipl. socialna pedagoginja s strokovnim izpitom iz socialnega varstva je strokovno področje nadgradila z izpopolnjevanjem Zakonske in družinske terapije. Na Študijsko-raziskovalnem centru za družino izvaja individualne, partnerske in družinske terapije. Izvaja tudi različne delavnice, predavanja in kot strokovna podpora spremlja otroška počitniška letovanja.
Ima večletne izkušnje dela z otroki in mladostniki. Na ŠRCD je vodila program Informacijski in svetovalni program za otroke in mladostnike, ki ga je sofinanciralo MDDSZ, sedaj pa je vodja programa »Pomoč mladim družinam v stiski«, financiranega iz istega ministrstva.

Sodeluje na izpopolnjevalnem programu otrok in mladostnikov na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Sigmunda Freuda v Ljubljani ter kot asistentka sodeluje na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Je soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za mlade, kjer skupaj s sodelavci raziskuje področje terapevtskega dela z mladimi ter pripravlja vsebine za individualno in skupinsko vodenje ter spremljanje mladostnikov.